Kafe, tabak, žuina pa k lahu čez kanfin - 1. del

Čeprav živim v Ljubljani sem zadnjih nekaj let (po zaslugi staršev in tudi kasneje tudi lastne volje) preživel ob nekdanji meji. Začenši v Žireh, kasneje vse dol do Belih vod pod Snežnikom, sedaj pa me čedalje bolj prevzemajo lepote sicer že skoraj izseljenih krajev pod Poreznom, Blegošem, pod Bevkom, nad dolino Idrijce in tja do Hotederščice. Pravzaprav kar celotno Cerkljansko gorovje z Rovtami vred.

t.i. Rapalska meja (po mestu Rapallo), ki so jo sprejeli in postavili leta 1920 med dvema kraljevinama (SHS in Italijo) je glavni a še zdaleč ne edini razlog zakaj pravzaprav pozimi in poleti iščemo mejne kamne (konfine) in trasiramo mejo, ki počasi tone v pozabljene tokove zgodovine.

O lokalcih

Edini način, da bi pravzaprav izvedeli kaj več o meji (razen par suhoparnih in zgodovinskih podatkov) je  terensko delo. Ker od konfina razen smeri meje ne moremo izvedeti kaj več podatkov, je tako skoraj nujno (ter tudi zelo zanimivo) spraševanje prebivalcev, ki se še v živo spominjajo dnevov, ko so sami (večinoma kot otroci) bili kontrabantarji (tihotapci) in tako skrivaj nosili majhne količine tobaka, kave in moke v SHS (po letu 1929 Jugoslavijo), ter z očeti peljali živino po strmih bregovih v Italijo, da bi zaslužili tistih nekaj malo lir oz. dinarjev, da bi lahko bolje živeli.

V krajih od Porezna pa do Kalc kroži nešteto takšnih zgodbic o laških financarjih ( enote GAF - Guarda alla frontiera) in jugoslovanskih granićarjih, večinoma srbskega rodu, ki so bili znani predvsem po svoji surovosti in streljanja na kontrabantarje. Zanimivo je predvsem to, da skoraj večina ljudi, ki je živela pod Italijo ni smatrala financarjev (italijanske verzije graničarjev) kot okupacijsko silo. Temu verjetno predvsem botruje dejstvo, da so bili znani po dobroti do otrok, bili so pripadniki elitne enote, ter navsezadnje tudi po rahli boječnosti do lokalnega prebivalstva. Prav nasprotno pa so predstavljali Italijo fašisti, ki so navsezadnje bili politična stranka v katero so se takrat vpisovali ljudje, ki so bili povečini nezaželjeni drugod in ki so bili znani po nasilju.

Valle Alpino

Lahi (po domače) so se prebivalstvu zamerili tudi z gradnjo utrdbene linije Valle Alpino (alpski zid), ki je segala od Tirenskega morja pa vse do Reškega zaliva. Gradili so predvsem na grebenih in na zahodni strani le teh. Poleg ogromnih posegov v naravo pa so ljudem vzeli dragocene pašnike in še bolj dragoceno obdelovalno zemljo, ki so jo povečini porabili za gradnjo kavern ( ne tistih iz 1. svet. vojne ampak podolgovatih betonskih zgradb vzidanih z daljšo stranico v strmo pobočje). Ker je kasneje Jugoslavija v 30. letih začela graditi tudi svojo t.i. Rupnikovo linijo (po vodji projetka Leonu Rupniku) je bila celotna obmejna regija (ki je že tako bila gospodarsko nerazvita) že skoraj pod vojaško upravo Ljubljane (Jugoslavije) in Postojne (Italije).

Še vedno si lahko ogledamo veliko vojaških objektov, tako Italijanskih, kot Jugoslovanskih, ki so ob vseh prometnicah, večjih naseljih, na vrhovih in grebenih. Zelo lepo ohranjene Jugoslovanske bunkerje tako najdemo na Blegošu, na Strmici, Hlavčih njivah, na Logaškem polju itd…

Italijanskih je malce več, saj so jih gradili dlje časa in iz boljših materialov. Ohranjeni so pa predvsem zato, ker so Italijani po Aprilski vojni 1941 leta uporabljali jugoslovanske bunkerje za šolanje njihovih topničarjev. Leta 1944 pa je Nemška vojska razstrelila veliko večino bunkerjev na primorskem saj so se bali zavezniškega izkrcanja v Istri. Italijanski bunkerji (kot tudi ostala infrastruktura) je dobro ohranjena na Poreznu, ob skoraj vseh zaselkih do Bevkovega vrha, v Idriji - Podroteja, okoli Godoviča, nad Planino, v Rakovem škocjanu na Javornikih, Snežniku in predvsem v samem mestu Reka, ki je bila v 30. letih prekopana in pozidana z vojaškimi objekti. Verjetno so najbolj poznani (in tudi markantni) njihovi bunkerji nad Soriško planino. Prav tako pa ogromno ljudi zamenjuje italijanske mega-bunkerje v dolini Tolminke, Lepene in v gorah nad Bogatinom za ostanke prve svetovne vojne.

Dediščina Italije - cestno omrežje

Poleg samih bunkerjev in skladišč pa so ogromno vlagali v obstoječe cestno omrežje in ga tudi nadgrajevali. Ceste so bile tudi edini gradbeni projekt pri katerem so uporabljali lokalno delovno silo. Skoraj vse (dandanes makadam) ceste na Javornikih, Banjščicah, Cerkljanskem hribovju, Nanosu, Trnovskem gozdu, Snežniku, Brkinih, Čičariji in še kje drugje so njihova zasluga. Med drugim krožna pot okoli Rakovega škocjana, glavna cesta Godovič - Idrija (po dolini Zale), večina lokalnih cest v okolici Idrije in v Baški grapi. Njihov najbolj odmeven projekt pa je bila gradnja visokogorske ceste na Mangart (ki jo med drugim tudi zamenjujejo za zapuščino 1.svet.vojne). Čeprav je težko iskati koristi Italijanske okupacije Primorske je cestno omrežje, roko na srce, ena od njih. Edini cestni gradbeni projekt, ki je nadgradil stanje iz 30. let je bila šele avtocesta Postojna - Vrhnika leta 1972. Čeprav je večina njihovih cest zapuščenih (in jih ne vzdržujejo) so po 70 in več letih še vedno prevozne z navadnim osebnim avtomobilom. Edini podoben primer takšne gradnje je t.i. “Francoska cesta” od Godoviča do Idrije nad dolino Zale, ki so jo zgradili francoski vojaki l. 1805 in je bila do 30.let 20.stoletja glavna cesta do Idrije. Cesta je pravzaprav popolnoma ohranjena, uničena pa je predvsem na parih mestih zaradi naših gozdarjev, ki rušijo “škarpe” in tako zgledno skrbijo za vzdrževanost cest. Prav na osnovi tega cestnega omrežja je lahko kasneje socialistična Jugoslavija uničevala in prenašala želežniške tire iz Slovenije v ostale republike Jugoslavije. Skratka en velik minus za slovenske gozdne delavce in vse, ki gradijo dandanašnji ceste, ki so čez pet ali še manj let bolj kot ne luknjaste in se posedajo po bregovih.

To je bilo za prvi del vse. V naslednjih delih pa se bom bolj posvetil posameznim krajem.

Za konec pa še pesem, ki je nastala v okolici Cerknega v 20. in 30. letih prejšnega stoletja. Massora je italijansko ime za naselje Masore v občini Idrija.

Mizza Bionda

(avtor neznan)

In “Monte Massora” tam gar sm dama,
kat “Mizza Bionda” Taljan me pazna.
Jest Lahe za narce bla rada imi,
pa ki mi tu nuca, kaku bm pa žvi!
Pa mouka če h Malk, kafe mpa tabak,
hadila sm jest, kat hadu je usak.

Če daš mi “un bacin” te stim čez Kanavc,
je djau mi financ, vos zvit k Jepavc;
glih tu mje djau grenčer, Jovanovič,
ka use se ga j balu, biu žleht ko hudič.

Se nism naumna kt uasu zabit,
de vama se stila u kriemple dabit.

Sn sapla, sn hrapla,
sn kumaj prdiha čegar na kanfin,
na “cippo” se usiedla, usa makra usa hin.
Le ki mi zj morte, se zj sm na srid,
na naga u Italij, ta druga če čiez.
Ta liva financ, ta disna pa grenčer
m je uliku pačiez.
“Pa dodži ovamo”, mi kliče Serbjan,
“O, vieni tesoro”, mi miga Teljan.

Sn tuhta, sn grunta, ki čem zj nardit?
Me snubta, se pulta, me četa dabit.
Glih takat pa poršle, ka dilau se j mrak,
sa iderske babe mpa šle pa tabak.
Se grenčer je zmedu, še bel pa Teljan,
se tulk kantrabanta ni videu živ dan!
Sn s kamna skačila, se skrila za grom,
neč nism paglieda, leti sm dalvon.